Borl

Podravska

Grad Borl je zagotovo najpomembnejši objekt kulturne dediščine na širšem območju Haloz. S svojo strateško lego na strmem skalnem pomolu nad starodavnim prehodom čez reko Dravo je igral pomembno vlogo že v visokem srednjem veku. S tem ni zgolj eden najstarejših dokumentiranih gradov na našem ozemlju, ampak tudi eden redkih, katerega nastanek sega na Ogrsko; njegovo ogrsko ime Borlyn pomeni rečni prehod. V sklop Ogrskega kraljestva je območje Borla spadalo (s presledki) nekako do konca 13. stoletja. Kdaj je prišlo do zamenjav(e) lastnikov, zaradi pomanjkanja pisnih virov ni mogoče zanesljivo opredeliti. Ozemlje Borla naj bi kraljevini Ogrski postopoma – med 1160 in 1200 – iztrgali gospodje Draneški. Grad in gospostvo v njihovih rokah nista ostala dolgo, saj so Ogri ozemlje kmalu vnovič zavzeli. Leta 1255 je ogrski kralj Bela IV. gospostvo Borl kot državni fevd podelil Frideriku Ptujskemu. Po letu 1261 je ogrski vpliv na tem območju začel pešati. Ogri so Borl sicer zahtevali nazaj še v letih 1291 in 1337. Z mirom v Požunu (danes Bratislava; nem. Pressburg) z 11. septembra 1337 je bil Borl predan kraljevini Ogrski, medtem ko je deželni knez v zameno dobil gospostvo Schwarzenbach (mad. Feketevár) na obmejnem ozemlju med (današnjo) Spodnjo Avstrijo in Ogrsko. Ogri se določil mirovne pogodbe niso držali, tako da je Schwarzenbach še pred 4. oktobrom 1337 prišel nazaj v njihove roke. Tako je ostalo nadaljnjega četrt stoletja, do leta 1362, z mirom v Budimu. V tem oziru bi pričakovali, da se tudi vazali deželnega kneza – salzburški ministeriali gospodje Ptujski – določil Požunskega miru niso držali. Ptujski gospodje na Borlu niso živeli, ampak so ga dali v upravljanje vitezom. Po dokončni zamenjavi lastništva je bil borlski grad predvsem utrdba na meji z Ogrsko. Zaradi posestno nejasnega statusa gospodje Ptujski na novo pridobljenega gospostva niso podredili ne deželnemu knezu in ne salzburškemu nadškofu, pač pa so ga upravljali kot svobodno (alodialno) posest. Čeprav je imelo ekstrateritorialni značaj, je do konca 13. stoletja de facto postalo del Štajerske. Iz obmejne utrdbe se je oblikovalo središče gospostva, ki je tekom stoletij menjalo številne plemiške lastnike.

Po smrti zadnjega moškega potomca gospodov Ptujskih, Friderika IX. leta 1438, sta bili do številnih posesti upravičeni njegovi sestri Ana, poročena grofica Schaunberg, in Agnes, poročena Stubenberg. Po delitveni pogodbi iz leta 1441 je nova lastnica Borla postala Ana. Kot zadnji iz rodbine Schaunberg si je Borl lastil njen sin Ulrik, ki je posest leta 1464 zamenjal z Janezom III. grofom Montfort-Bregenzem za neko drugo.

Po vojni med ogrskim kraljem Matijo Hunyadijem (poznan kot Matija Korvin) in cesarjem Friderikom III. Habsburškim je ogrski kralj gospostvo Borl leta 1488 podelil v svobodno last Jakobu Székelyju, enemu svojih poveljnikov. Ko je ogrski kralj leta 1490 umrl, je Jakob Székely zvestobo prisegel cesarju Frideriku III., za kar ga je ta še istega leta povzdignil v baronski stan ter mu v zastavo izročil gospostvo Borl. Novi vladar Maksimilijan mu je zaradi vojaških zaslug v vojni s Francozi v Italiji borlsko gospostvo nato leta 1497 predal v trajno in svobodno last. Ob zatonu Zeklov – Jakob je po zaprisegi cesarju priimek ponemčil – se je drobila tudi borlska posest. To se je začelo kmalu po smrti Jakobovega sina Luke leta 1575. Zatem so si lastniki hitro sledili oziroma so si na Borlu lastili manjše deleže.

Leta 1639 je Henrik Ludvik grof Thurn-Valsassina gospostvo Borl z gradom prodal Janezu Karlu baronu Sauerju. Strm družbeni vzpon Sauerjev se je začel po letu 1628, ko je moralo Štajersko (in druge habsburške dedne dežele) zapustiti vso protestantsko plemstvo, ki ni hotelo sprejeti katoliške vere. Janez Karel je bil leta 1630 povzdignjen v barona, grofovski naziv za Sauerje pa je leta 1668 pridobil njegov sin Jurij Friderik. Borlski grad so Sauerji v 17. stoletju preuredili v udobno rezidenco in mu dali današnjo podobo. V sedemdesetih letih 17. stoletja so zgradili grajsko kapelo in jo takrat opremili, opremo pa so dopolnili po požaru, ki je grad zajel leta 1706. Leta 1801 so Sauerji borlsko gospostvo prodali Stanislavu knezu Poniatowskemu, zgolj dve leti pozneje pa je Borl dobil nove lastnike, grofe Wurmbrand-Stuppach. Marija Vilhelmina grofica Leslie, roj. grofica Wurmbrand-Stuppach, je na borlskem gradu živela skoraj pol stoletja, njeno vez s  temi kraji pa izpričuje dejstvo, da se je dala pokopati na pokopališču bližnje župnijske cerkve sv. Barbare v Cirkulanah. Ker v njenem leta 1786 sklenjenem zakonu z Antonom Jožefom grofom Lesliejem (1734–1802) ni bilo potomcev, je Borl podedoval njen nečak Ferdinand Henrik Avgust grof Wurmbrand-Stuppach (1807–1886), ki je leta 1864 posestvo uradno predal sinu Ladislavu Gundakerju (1838–1901). Ladislav Gundaker, ki je bil v obdobjih 1893–1895 in 1896–1897 štajerski deželni glavar, v prvem obdobju opravljanja službe deželnega glavarja pa tudi avstrijski minister za trgovino, je bil navdušen arheolog, tudi član cesarske akademije za znanost na Dunaju. V njegovem času je bil borlski grad temeljito obnovljen in na novo opremljen. Na Borlu je zasnoval zbirko starin (posodje, orodje, orožje, trofeje) in biblioteko.

Med letoma 1901 in 1922 je bil Borl v lasti Gundakerjeve hčere Adalberte Marije in njenega moža Maximiliana barona Kübecka. Zaradi spremenjenih političnih in družbenih razmer po koncu prve svetovne vojne sta zakonca posestvo z gradom leta 1922 prodala delniški družbi Borlin iz Varaždina, registrirani za vinogradništvo ter kletarstvo, ki je nameravala kultivirati vinograde ter proizvajati in skladiščiti vina po tedaj najmodernejših metodah. Pri tem se je družina Kübeck odselila v Gradec, kamor je odpeljala približno polovico (deloma historičnega in deloma modernega) pohištva ter večino slik in drobnega inventarja. Družba Borlin se je pri poslovanju soočala s precejšnjimi težavami. Do leta 1932 je Borlin zaradi agrarne reforme in nato zakona o njeni likvidaciji razprodal oziroma med agrarne interesente razdelil okoli 50 ha zemljišč, tako da je od dobrih 196 ha borlskega veleposestva ostalo še okoli 146 ha. Še preden je na borlskem veleposestvu povsem zaživelo napredno vinogradništvo in tudi sadjarstvo, so v poslovanje delniške družbe zarezale finančna prevara (1930, mednarodna afera »Arnim«), velika gospodarska kriza (1931, najem kredita; 1933–1940, rubeži, dražbeni postopki in prisilne poravnave), naravne nesreče (1937, peronospora) in dokončno druga svetovna vojna. Po smrti Alberta pl. Adrowskega († 1936), predsednika delniške družbe Borlin, je lastnik skoraj polovice njenih delnic postal grof Josip Bombelles, a jih je že dve leti pozneje prodal dr. Vuku pl. Vučetiću in Zagrebčanki Zori Weiss. Dr. Vučetić in Weissova sta na borlskem gradu živela do leta 1941, ko je Nemški rajh z zavezniki napadel ozemlje Kraljevine Jugoslavije.

V času nacistične okupacije so Nemci grad zaplenili in ga spremenili v zbirno taborišče za politične zapornike. Na borlskem gradu je začasno taborišče (od 1942 imenovano policijski zapor) za politične zapornike delovalo med aprilom 1941 in marcem 1943. V bloku okrog grajskega dvorišča je v prvem in drugem nadstropju bilo 15 prostorov (11 nekdanjih bivalnic in 4 gospodarski prostori) za bivanje okoli 100 jetnikov, moških in ženskih skupaj. Povprečno je v taborišču bilo 60–80 jetnikov. Pohištvo in druge predmete naj bi že leta 1941 deloma raznesli nekateri grajski uslužbenci in viničarji, ob koncu vojne pa Nemci in tudi nekateri domačini. Nekaj opreme je ostalo Zori Weiss, ki se je leta 1945 vrnila na Borl. Grajska kapela je ves ta čas ostala bolj ali manj nedotaknjena. Po ukinitvi taborišča je bil borlski grad izročen državnemu komisarju za utrjevanje nemštva. Do novembra 1943 je bil nenaseljen, ko so v njem uredili stanovanja vojakov, ki so stražili most preko Drave, in delavcev, ki so kopali protitankovske jarke na meji s Hrvaško. V tem času so na gradu večkrat izvedli tečaje za voditelje nemške mladine.

Grad Borl s posestvom je bil z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo Ptuj leta 1946 nacionaliziran in je prešel v splošno ljudsko premoženje. Nekdanja grajska posestva so bila razdeljena med državna zemljiški sklad in gozdno gospodarstvo ter posamezne agrarne interesente. Od nekdanjega veleposestva je do danes ostal le grad z neposredno okolico, skupaj 3,33 ha (2,89 ha kmetijskih zemljišč z gozdom ter manj kot pol hektarja stavbnih zemljišč). Kmalu po podržavljenju je bil grad predan v uporabo Ljudski mladini Slovenije, ki ga je več let koristila kot počitniški dom delovne mladine. Opremo grajske kapele, ki so jo odlikovali štirje oltarji ter bogata mašna oblačila, relikviariji in obredno posodje, so leta 1947 razdejali brigadirji, ki so počitnikovali v gradu, a so jih varuhi dediščine pri njihovem početju uspeli omejiti.

Ker je po drugi svetovni vojni v Grčiji divjala državljanska vojna in je Jugoslavija sprejela več kot deset tisoč grških beguncev, predvsem otrok, so leta 1948 na Borlu začasno nastanili preko 120 grških begunskih otrok.

Konec prve polovice 20. stoletja je ljudska oblast na pobudo domačinov in turističnih delavcev sklenila prenoviti grad Borl in ga preurediti za razvedrilo in odmor delovnih ljudi. Spomladi leta 1951 so pričeli z urejanjem grajskih prostorov in okolice, istega leta je bil ustanovljen gostinsko-turistični objekt Letovišče grad Borl, ki je zaživel naslednje leto. Ker so bile sobane prazne, so jih želeli napolnili z opremo, ki bi bila v skladu z značajem gradu. Opremo je gostinskemu podjetju posodil ptujski muzej. Med izposojenimi predmeti je bilo veliko odličnih umetnin, tudi več slik iz gradu Vurberk iz tamkajšnje serije turkerij s poznega 17. stoletja. Leta 1952 je eno od sten v ladji grajske kapele, ki je bila za potrebe letovišča urejena v restavracijo (jedilnico), z motivom trgatve v socrealističnem slogu poslikal Janez Mežan. Največji razcvet je letovišče beležilo v 60. letih, kar je bila posledica odprtja novega kopališkega bazena (1962). Poslovanje letovišča je ves čas oteževalo slabo stanje lokalnih cest in okoliških mostov. Nova cesta od Ptuja proti Zagrebu je Borl zaobšla in število prehodnih gostov je močno upadlo. Finančne težave ni rešila združitev z gostinsko organizacijo Haloški biser (leta 1971), in ne priključitev h Kmetijskemu kombinatu Ptuj (1975). Po odprtju Ptujskih toplic (1975; danes Terme Ptuj) je borlski kopališki bazen dobil (pre)hudo konkurenco. Izgradnja novega betonskega mostu pri Borlu – spomladi 1978 je narasla Drava stari leseni most odnesla – je letovišču tisto leto povsem pokvarila turistično sezono in že naslednje leto so ga zaradi nakopičenih dolgov in negativnega inšpekcijskega poročila dokončno zaprli. Po zaprtju letovišča je ptujski muzej izposojene predmete (slike, kose pohištva) prevzel nazaj v zelo slabem stanju, nekaj kosov je tudi umanjkalo.

Zatem so se na Borlu odvijale zgolj občasne prireditve, grad brez stalne vsebine pa je postopoma propadal. Na podlagi spremenjene zakonske podlage na področju konservatorstva (uvedba Zakona o naravni in kulturni dediščini (ZNKD), 1981) je vlogo upravljavca Borla prevzel Zavod za spomeniško varstvo Maribor. Ugotovil je katastrofalno stanje objekta in je z velikimi obnovitvenimi deli ter celovito gradbeno sanacijo gradu v letih 1982–1990 grajski kompleks obvaroval pred uničenjem. To je bilo mogoče zato, ker grad Borl ni bil opredeljen zgolj kot umetnostnozgodovinski arhitekturni spomenik, pač pa tudi kot spomenik ljudske revolucije. Zaradi tega je dobil status kulturnega spomenika, posledično pa je bil v primerjavi z ostalo grajsko arhitekturo na Slovenskem deležen skrbnejše obravnave oziroma obsežnih finančnih sredstev. Po osamosvojitveni vojni so dela zaradi pomanjkanja denarja prenehala.

Z osamosvojitvijo Slovenije so za grad Borl in borlske posesti nekdanje delniške družbe Borlin stekli denacionalizacijski postopki in ustavne pritožbe, ki so jih vložili dediči nekdanjih lastnikov gradu, ki pa niso bili uspešni. V času po osamosvojitvi Slovenije so se v borlski grajski kapeli zvrstile tatvine. Ukradena je bila dragocena slika iz velikega oltarja z upodobitvijo donatorjev Jurija Friderika grofa Sauerja in njegove žene Marije Barbare, roj. grofice Trauttmansdorff, in še nekaj drugih kosov. Ptujski muzej je leta 1994 končno dobil dovoljenje, da v hrambo prevzame preostalo premičnino iz kapele. Po letu 1999, ko je bil Borl razglašen za kulturni spomenik državnega pomena in je njegova lastnica postala država, je grad brez stalne vsebine bolj ali manj sameval. Ministrstvo za kulturo je dalo pripraviti projektno dokumentacijo, ki je predvidela preureditev gradu v hotel. Zatem je Ministrstvo objavilo javne razpise za oddajo Borla v najem, v načrtu je bila obnova gradu z evropskimi sredstvi, pozneje pa je bil Borl skupaj z nekaterimi drugimi gradovi naprodaj. Po nekaj neuspešnih poskusih prodaje je država prišla do spoznanja, da bo najprej morala poskrbeti za njegovo obnovo. Leta 2010 so pred gradom in v njem odkrili veliko nevarnih točk, zato so ga zaprli za javnost. Ko se je nekaj let pozneje z grajske pečine na spodaj potekajočo cesto usul plaz, so se pričela sanacijska dela, v prvi vrsti osredotočena na utrjevanje pečine. Leta 2016 so bila izvedena najnujnejša vzdrževalna dela, leta 2020 pa je Ministrstvo za kulturo s projektom »Drava: Obnova in oživljanje gradu Borl«, v znatni meri sofinanciranega s strani Evropskega sklada za regionalni razvoj, na gradu končno pričelo z večjimi obnovitvenimi deli severovzhodnega in severozahodnega grajskega trakta, ki so se zaključila v lanskem letu. Ministrstvo za kulturo v sodelovanju z Ministrstvom za okolje in prostor v Borlu ureja t. i. interpretacijsko-informacijski center območja NATURA 2000 – Grad Borl. V obnovljenem objektu bo interpretirana kulturna dediščina, povezana z biotsko raznovrstnostjo, prostor pa bo namenjen tudi gostinski dejavnosti. Za upravljanje gradu in stalne razstave je kot državni javni zavod na področju kulture predviden Prirodoslovni muzej Republike Slovenije.

*   *   *

Borlski grajski park (EŠD 7873) je verjetno nastal potem, ko je grad izgubil obrambno funkcijo. Prva obsežna vrtna zasnova je bila verjetno urejena sredi 17. stoletja, kot potrjuje ena od upodobitev na Vischerjevi grafiki. Na franciscejskem katastru iz konca prve četrtine 19. stoletja je razvidna od gradu nekoliko odmaknjena parterna zasnova, do katere je vodil dvostranski drevored. Domnevamo lahko, da je šlo za sadni vrt (vsaj) baročnega izvora. Manjši del vrta neposredno ob gradu – do ločene zasaditve vrtov je očitno prišlo zaradi pomanjkanja prostora na grajskem hribu – je bil najverjetneje zasajen s trajnicami in grmovnicami. Drevored je na slemenu zasajen s kostanji in jeseni, ob cesti po hribu do nekdanjega parterja pa je orehov drevored na več mestih prekinjen.  V 20. stoletju je bilo v grajski park umeščeno kopališče letovišča gradu Borl z leta 1962 zgrajenim bazenom. Po zaprtju letovišča je bil bazen pod gradom opuščen, v sklopu zadnjih obnovitvenih del pa so ga spremenili v mlako.

Namembnost


Utrdba na tej lokaciji je bila zgrajena (vsaj) že v 11. stoletju. S tem Borl ni zgolj eden najstarejših dokumentiranih gradov na našem ozemlju, ampak tudi eden redkih, katerega nastanek sega na Ogrsko. Od druge polovice 13. stoletja je ogrski vpliv na tem območju začel pešati, gospodje Ptujski so ga do konca tega stoletja de facto priključili Štajerski. Prvotno je Borl služil predvsem kot obmejna utrdba, pozneje pa je postal središče gospostva, ki je tekom stoletij menjalo številne plemiške lastnike. Današnjo podobo je grad dobil v 17. stoletju, ko ga je plemiška rodbina Sauer spremenila v udobno plemiško rezidenco. Njihovo lastništvo je trajalo do leta 1801. Po kratkotrajnem lastništvu kneza Stanislava Poniatowskega ga je leta 1803 kupila Marija Vilhelmina grofica Leslie, roj. grofica Wurmbrand-Stuppach (1764–1851), ki je na gradu živela skoraj pol stoletja. Pod plemiško rodbino Wurmbrand-Stuppach – zlasti pod Gundakerjem konec 19. stoletja – je bil borlski grad temeljito obnovljen in na novo opremljen. Po prodaji leta 1922 se je Borl iz plemiškega domovanja spremenil v veleposestvo v lasti gospodarske družbe. V času nacistične okupacije so Nemci grad zaplenili in ga spremenili v zbirno taborišče za politične zapornike.

Namembnost v obdobju 1945-1963

  • Gostinski objekt
  • Hotel

Današnja namembnost

  • Sedež javnega ali zasebnega zavoda
  • Vzgojno-izobraževalni zavod

Izpostavljeno


romanika, gotika, barok
bergfrid, grad, grajska kapela, palacij, pomol, vrt

Grad Borl je zagotovo najpomembnejši objekt kulturne dediščine na širšem območju Haloz. S svojo strateško lego na strmem skalnem pomolu nad starodavnim prehodom čez reko Dravo je igral pomembno vlogo že v visokem srednjem veku. S tem ni zgolj eden najstarejših dokumentiranih gradov na našem ozemlju, ampak tudi eden redkih, katerega nastanek sega na Ogrsko; njegovo ogrsko ime Borlyn pomeni rečni prehod. V sklop Ogrskega kraljestva je območje Borla spadalo (s presledki) nekako do konca 13. stoletja. Kdaj je prišlo do zamenjav(e) lastnikov, zaradi pomanjkanja pisnih virov ni mogoče zanesljivo opredeliti. Ozemlje Borla naj bi kraljevini Ogrski postopoma – med 1160 in 1200 – iztrgali gospodje Draneški. Grad in gospostvo v njihovih rokah nista ostala dolgo, saj so Ogri ozemlje kmalu vnovič zavzeli. Leta 1255 je ogrski kralj Bela IV. gospostvo Borl kot državni fevd podelil Frideriku Ptujskemu. Po letu 1261 je ogrski vpliv na tem območju začel pešati. Ogri so Borl sicer zahtevali nazaj še v letih 1291 in 1337. Z mirom v Požunu (danes Bratislava; nem. Pressburg) z 11. septembra 1337 je bil Borl predan kraljevini Ogrski, medtem ko je deželni knez v zameno dobil gospostvo Schwarzenbach (mad. Feketevár) na obmejnem ozemlju med (današnjo) Spodnjo Avstrijo in Ogrsko. Ogri se določil mirovne pogodbe niso držali, tako da je Schwarzenbach še pred 4. oktobrom 1337 prišel nazaj v njihove roke. Tako je ostalo nadaljnjega četrt stoletja, do leta 1362, z mirom v Budimu. V tem oziru bi pričakovali, da se tudi vazali deželnega kneza – salzburški ministeriali gospodje Ptujski – določil Požunskega miru niso držali. Ptujski gospodje na Borlu niso živeli, ampak so ga dali v upravljanje vitezom. Po dokončni zamenjavi lastništva je bil borlski grad predvsem utrdba na meji z Ogrsko. Zaradi posestno nejasnega statusa gospodje Ptujski na novo pridobljenega gospostva niso podredili ne deželnemu knezu in ne salzburškemu nadškofu, pač pa so ga upravljali kot svobodno (alodialno) posest. Čeprav je imelo ekstrateritorialni značaj, je do konca 13. stoletja de facto postalo del Štajerske. Iz obmejne utrdbe se je oblikovalo središče gospostva, ki je tekom stoletij menjalo številne plemiške lastnike.

Po smrti zadnjega moškega potomca gospodov Ptujskih, Friderika IX. leta 1438, sta bili do številnih posesti upravičeni njegovi sestri Ana, poročena grofica Schaunberg, in Agnes, poročena Stubenberg. Po delitveni pogodbi iz leta 1441 je nova lastnica Borla postala Ana. Kot zadnji iz rodbine Schaunberg si je Borl lastil njen sin Ulrik, ki je posest leta 1464 zamenjal z Janezom III. grofom Montfort-Bregenzem za neko drugo.

Po vojni med ogrskim kraljem Matijo Hunyadijem (poznan kot Matija Korvin) in cesarjem Friderikom III. Habsburškim je ogrski kralj gospostvo Borl leta 1488 podelil v svobodno last Jakobu Székelyju, enemu svojih poveljnikov. Ko je ogrski kralj leta 1490 umrl, je Jakob Székely zvestobo prisegel cesarju Frideriku III., za kar ga je ta še istega leta povzdignil v baronski stan ter mu v zastavo izročil gospostvo Borl. Novi vladar Maksimilijan mu je zaradi vojaških zaslug v vojni s Francozi v Italiji borlsko gospostvo nato leta 1497 predal v trajno in svobodno last. Ob zatonu Zeklov – Jakob je po zaprisegi cesarju priimek ponemčil – se je drobila tudi borlska posest. To se je začelo kmalu po smrti Jakobovega sina Luke leta 1575. Zatem so si lastniki hitro sledili oziroma so si na Borlu lastili manjše deleže.

Leta 1639 je Henrik Ludvik grof Thurn-Valsassina gospostvo Borl z gradom prodal Janezu Karlu baronu Sauerju. Strm družbeni vzpon Sauerjev se je začel po letu 1628, ko je moralo Štajersko (in druge habsburške dedne dežele) zapustiti vso protestantsko plemstvo, ki ni hotelo sprejeti katoliške vere. Janez Karel je bil leta 1630 povzdignjen v barona, grofovski naziv za Sauerje pa je leta 1668 pridobil njegov sin Jurij Friderik. Borlski grad so Sauerji v 17. stoletju preuredili v udobno rezidenco in mu dali današnjo podobo. V sedemdesetih letih 17. stoletja so zgradili grajsko kapelo in jo takrat opremili, opremo pa so dopolnili po požaru, ki je grad zajel leta 1706. Leta 1801 so Sauerji borlsko gospostvo prodali Stanislavu knezu Poniatowskemu, zgolj dve leti pozneje pa je Borl dobil nove lastnike, grofe Wurmbrand-Stuppach. Marija Vilhelmina grofica Leslie, roj. grofica Wurmbrand-Stuppach, je na borlskem gradu živela skoraj pol stoletja, njeno vez s  temi kraji pa izpričuje dejstvo, da se je dala pokopati na pokopališču bližnje župnijske cerkve sv. Barbare v Cirkulanah. Ker v njenem leta 1786 sklenjenem zakonu z Antonom Jožefom grofom Lesliejem (1734–1802) ni bilo potomcev, je Borl podedoval njen nečak Ferdinand Henrik Avgust grof Wurmbrand-Stuppach (1807–1886), ki je leta 1864 posestvo uradno predal sinu Ladislavu Gundakerju (1838–1901). Ladislav Gundaker, ki je bil v obdobjih 1893–1895 in 1896–1897 štajerski deželni glavar, v prvem obdobju opravljanja službe deželnega glavarja pa tudi avstrijski minister za trgovino, je bil navdušen arheolog, tudi član cesarske akademije za znanost na Dunaju. V njegovem času je bil borlski grad temeljito obnovljen in na novo opremljen. Na Borlu je zasnoval zbirko starin (posodje, orodje, orožje, trofeje) in biblioteko.

Med letoma 1901 in 1922 je bil Borl v lasti Gundakerjeve hčere Adalberte Marije in njenega moža Maximiliana barona Kübecka. Zaradi spremenjenih političnih in družbenih razmer po koncu prve svetovne vojne sta zakonca posestvo z gradom leta 1922 prodala delniški družbi Borlin iz Varaždina, registrirani za vinogradništvo ter kletarstvo, ki je nameravala kultivirati vinograde ter proizvajati in skladiščiti vina po tedaj najmodernejših metodah. Pri tem se je družina Kübeck odselila v Gradec, kamor je odpeljala približno polovico (deloma historičnega in deloma modernega) pohištva ter večino slik in drobnega inventarja. Družba Borlin se je pri poslovanju soočala s precejšnjimi težavami. Do leta 1932 je Borlin zaradi agrarne reforme in nato zakona o njeni likvidaciji razprodal oziroma med agrarne interesente razdelil okoli 50 ha zemljišč, tako da je od dobrih 196 ha borlskega veleposestva ostalo še okoli 146 ha. Še preden je na borlskem veleposestvu povsem zaživelo napredno vinogradništvo in tudi sadjarstvo, so v poslovanje delniške družbe zarezale finančna prevara (1930, mednarodna afera »Arnim«), velika gospodarska kriza (1931, najem kredita; 1933–1940, rubeži, dražbeni postopki in prisilne poravnave), naravne nesreče (1937, peronospora) in dokončno druga svetovna vojna. Po smrti Alberta pl. Adrowskega († 1936), predsednika delniške družbe Borlin, je lastnik skoraj polovice njenih delnic postal grof Josip Bombelles, a jih je že dve leti pozneje prodal dr. Vuku pl. Vučetiću in Zagrebčanki Zori Weiss. Dr. Vučetić in Weissova sta na borlskem gradu živela do leta 1941, ko je Nemški rajh z zavezniki napadel ozemlje Kraljevine Jugoslavije.

V času nacistične okupacije so Nemci grad zaplenili in ga spremenili v zbirno taborišče za politične zapornike. Na borlskem gradu je začasno taborišče (od 1942 imenovano policijski zapor) za politične zapornike delovalo med aprilom 1941 in marcem 1943. V bloku okrog grajskega dvorišča je v prvem in drugem nadstropju bilo 15 prostorov (11 nekdanjih bivalnic in 4 gospodarski prostori) za bivanje okoli 100 jetnikov, moških in ženskih skupaj. Povprečno je v taborišču bilo 60–80 jetnikov. Pohištvo in druge predmete naj bi že leta 1941 deloma raznesli nekateri grajski uslužbenci in viničarji, ob koncu vojne pa Nemci in tudi nekateri domačini. Nekaj opreme je ostalo Zori Weiss, ki se je leta 1945 vrnila na Borl. Grajska kapela je ves ta čas ostala bolj ali manj nedotaknjena. Po ukinitvi taborišča je bil borlski grad izročen državnemu komisarju za utrjevanje nemštva. Do novembra 1943 je bil nenaseljen, ko so v njem uredili stanovanja vojakov, ki so stražili most preko Drave, in delavcev, ki so kopali protitankovske jarke na meji s Hrvaško. V tem času so na gradu večkrat izvedli tečaje za voditelje nemške mladine.

Grad Borl s posestvom je bil z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo Ptuj leta 1946 nacionaliziran in je prešel v splošno ljudsko premoženje. Nekdanja grajska posestva so bila razdeljena med državna zemljiški sklad in gozdno gospodarstvo ter posamezne agrarne interesente. Od nekdanjega veleposestva je do danes ostal le grad z neposredno okolico, skupaj 3,33 ha (2,89 ha kmetijskih zemljišč z gozdom ter manj kot pol hektarja stavbnih zemljišč). Kmalu po podržavljenju je bil grad predan v uporabo Ljudski mladini Slovenije, ki ga je več let koristila kot počitniški dom delovne mladine. Opremo grajske kapele, ki so jo odlikovali štirje oltarji ter bogata mašna oblačila, relikviariji in obredno posodje, so leta 1947 razdejali brigadirji, ki so počitnikovali v gradu, a so jih varuhi dediščine pri njihovem početju uspeli omejiti.

Ker je po drugi svetovni vojni v Grčiji divjala državljanska vojna in je Jugoslavija sprejela več kot deset tisoč grških beguncev, predvsem otrok, so leta 1948 na Borlu začasno nastanili preko 120 grških begunskih otrok.

Konec prve polovice 20. stoletja je ljudska oblast na pobudo domačinov in turističnih delavcev sklenila prenoviti grad Borl in ga preurediti za razvedrilo in odmor delovnih ljudi. Spomladi leta 1951 so pričeli z urejanjem grajskih prostorov in okolice, istega leta je bil ustanovljen gostinsko-turistični objekt Letovišče grad Borl, ki je zaživel naslednje leto. Ker so bile sobane prazne, so jih želeli napolnili z opremo, ki bi bila v skladu z značajem gradu. Opremo je gostinskemu podjetju posodil ptujski muzej. Med izposojenimi predmeti je bilo veliko odličnih umetnin, tudi več slik iz gradu Vurberk iz tamkajšnje serije turkerij s poznega 17. stoletja. Leta 1952 je eno od sten v ladji grajske kapele, ki je bila za potrebe letovišča urejena v restavracijo (jedilnico), z motivom trgatve v socrealističnem slogu poslikal Janez Mežan. Največji razcvet je letovišče beležilo v 60. letih, kar je bila posledica odprtja novega kopališkega bazena (1962). Poslovanje letovišča je ves čas oteževalo slabo stanje lokalnih cest in okoliških mostov. Nova cesta od Ptuja proti Zagrebu je Borl zaobšla in število prehodnih gostov je močno upadlo. Finančne težave ni rešila združitev z gostinsko organizacijo Haloški biser (leta 1971), in ne priključitev h Kmetijskemu kombinatu Ptuj (1975). Po odprtju Ptujskih toplic (1975; danes Terme Ptuj) je borlski kopališki bazen dobil (pre)hudo konkurenco. Izgradnja novega betonskega mostu pri Borlu – spomladi 1978 je narasla Drava stari leseni most odnesla – je letovišču tisto leto povsem pokvarila turistično sezono in že naslednje leto so ga zaradi nakopičenih dolgov in negativnega inšpekcijskega poročila dokončno zaprli. Po zaprtju letovišča je ptujski muzej izposojene predmete (slike, kose pohištva) prevzel nazaj v zelo slabem stanju, nekaj kosov je tudi umanjkalo.

Zatem so se na Borlu odvijale zgolj občasne prireditve, grad brez stalne vsebine pa je postopoma propadal. Na podlagi spremenjene zakonske podlage na področju konservatorstva (uvedba Zakona o naravni in kulturni dediščini (ZNKD), 1981) je vlogo upravljavca Borla prevzel Zavod za spomeniško varstvo Maribor. Ugotovil je katastrofalno stanje objekta in je z velikimi obnovitvenimi deli ter celovito gradbeno sanacijo gradu v letih 1982–1990 grajski kompleks obvaroval pred uničenjem. To je bilo mogoče zato, ker grad Borl ni bil opredeljen zgolj kot umetnostnozgodovinski arhitekturni spomenik, pač pa tudi kot spomenik ljudske revolucije. Zaradi tega je dobil status kulturnega spomenika, posledično pa je bil v primerjavi z ostalo grajsko arhitekturo na Slovenskem deležen skrbnejše obravnave oziroma obsežnih finančnih sredstev. Po osamosvojitveni vojni so dela zaradi pomanjkanja denarja prenehala.

Z osamosvojitvijo Slovenije so za grad Borl in borlske posesti nekdanje delniške družbe Borlin stekli denacionalizacijski postopki in ustavne pritožbe, ki so jih vložili dediči nekdanjih lastnikov gradu, ki pa niso bili uspešni. V času po osamosvojitvi Slovenije so se v borlski grajski kapeli zvrstile tatvine. Ukradena je bila dragocena slika iz velikega oltarja z upodobitvijo donatorjev Jurija Friderika grofa Sauerja in njegove žene Marije Barbare, roj. grofice Trauttmansdorff, in še nekaj drugih kosov. Ptujski muzej je leta 1994 končno dobil dovoljenje, da v hrambo prevzame preostalo premičnino iz kapele. Po letu 1999, ko je bil Borl razglašen za kulturni spomenik državnega pomena in je njegova lastnica postala država, je grad brez stalne vsebine bolj ali manj sameval. Ministrstvo za kulturo je dalo pripraviti projektno dokumentacijo, ki je predvidela preureditev gradu v hotel. Zatem je Ministrstvo objavilo javne razpise za oddajo Borla v najem, v načrtu je bila obnova gradu z evropskimi sredstvi, pozneje pa je bil Borl skupaj z nekaterimi drugimi gradovi naprodaj. Po nekaj neuspešnih poskusih prodaje je država prišla do spoznanja, da bo najprej morala poskrbeti za njegovo obnovo. Leta 2010 so pred gradom in v njem odkrili veliko nevarnih točk, zato so ga zaprli za javnost. Ko se je nekaj let pozneje z grajske pečine na spodaj potekajočo cesto usul plaz, so se pričela sanacijska dela, v prvi vrsti osredotočena na utrjevanje pečine. Leta 2016 so bila izvedena najnujnejša vzdrževalna dela, leta 2020 pa je Ministrstvo za kulturo s projektom »Drava: Obnova in oživljanje gradu Borl«, v znatni meri sofinanciranega s strani Evropskega sklada za regionalni razvoj, na gradu končno pričelo z večjimi obnovitvenimi deli severovzhodnega in severozahodnega grajskega trakta, ki so se zaključila v lanskem letu. Ministrstvo za kulturo v sodelovanju z Ministrstvom za okolje in prostor v Borlu ureja t. i. interpretacijsko-informacijski center območja NATURA 2000 – Grad Borl. V obnovljenem objektu bo interpretirana kulturna dediščina, povezana z biotsko raznovrstnostjo, prostor pa bo namenjen tudi gostinski dejavnosti. Za upravljanje gradu in stalne razstave je kot državni javni zavod na področju kulture predviden Prirodoslovni muzej Republike Slovenije.

*   *   *

Borlski grajski park (EŠD 7873) je verjetno nastal potem, ko je grad izgubil obrambno funkcijo. Prva obsežna vrtna zasnova je bila verjetno urejena sredi 17. stoletja, kot potrjuje ena od upodobitev na Vischerjevi grafiki. Na franciscejskem katastru iz konca prve četrtine 19. stoletja je razvidna od gradu nekoliko odmaknjena parterna zasnova, do katere je vodil dvostranski drevored. Domnevamo lahko, da je šlo za sadni vrt (vsaj) baročnega izvora. Manjši del vrta neposredno ob gradu – do ločene zasaditve vrtov je očitno prišlo zaradi pomanjkanja prostora na grajskem hribu – je bil najverjetneje zasajen s trajnicami in grmovnicami. Drevored je na slemenu zasajen s kostanji in jeseni, ob cesti po hribu do nekdanjega parterja pa je orehov drevored na več mestih prekinjen.  V 20. stoletju je bilo v grajski park umeščeno kopališče letovišča gradu Borl z leta 1962 zgrajenim bazenom. Po zaprtju letovišča je bil bazen pod gradom opuščen, v sklopu zadnjih obnovitvenih del pa so ga spremenili v mlako.

Namembnost

Utrdba na tej lokaciji je bila zgrajena (vsaj) že v 11. stoletju. S tem Borl ni zgolj eden najstarejših dokumentiranih gradov na našem ozemlju, ampak tudi eden redkih, katerega nastanek sega na Ogrsko. Od druge polovice 13. stoletja je ogrski vpliv na tem območju začel pešati, gospodje Ptujski so ga do konca tega stoletja de facto priključili Štajerski. Prvotno je Borl služil predvsem kot obmejna utrdba, pozneje pa je postal središče gospostva, ki je tekom stoletij menjalo številne plemiške lastnike. Današnjo podobo je grad dobil v 17. stoletju, ko ga je plemiška rodbina Sauer spremenila v udobno plemiško rezidenco. Njihovo lastništvo je trajalo do leta 1801. Po kratkotrajnem lastništvu kneza Stanislava Poniatowskega ga je leta 1803 kupila Marija Vilhelmina grofica Leslie, roj. grofica Wurmbrand-Stuppach (1764–1851), ki je na gradu živela skoraj pol stoletja. Pod plemiško rodbino Wurmbrand-Stuppach – zlasti pod Gundakerjem konec 19. stoletja – je bil borlski grad temeljito obnovljen in na novo opremljen. Po prodaji leta 1922 se je Borl iz plemiškega domovanja spremenil v veleposestvo v lasti gospodarske družbe. V času nacistične okupacije so Nemci grad zaplenili in ga spremenili v zbirno taborišče za politične zapornike.

Namembnost v obdobju 1945-1963

  • Gostinski objekt
  • Hotel

Današnja namembnost

  • Sedež javnega ali zasebnega zavoda
  • Vzgojno-izobraževalni zavod

Lastniki

Do okoli 1300, ogrski kralj (?)

Okoli 1200–začetek 13. stoletja, gospodje Draneški

Začetek 13. stoletja–1255, ogrski kralj Bela IV. podeli grad kot državni fevd Frideriku Ptujskemu

1255–1438, gospodje Ptujski; njihov prvi lastnik je Friderik, ki je dal zgraditi tudi bližnji grad Ormož

1323, vitez Fricelj, oskrbnik gospodov Ptujskih

1337, po določilih miru v Požunu ponovno pripade kraljevini Ogrski, v zameno za gospostvo Schwarzenbach (mad. Feketevár; na današnji meji med Spodnjo Avstrijo in Gradiščansko), a določilo očitno ni bilo upoštevano

1438–1441, sestri Ana, por. grofica Schaunberg, in Agnes, por. Stubenberg

1441–1464, po delitveni pogodbi Borl pripade Schaunberškim; Anin sin Ulrik borlsko posest leta 1464 zamenja z Janezom III. grofom Montfort-Bregenzom za neko drugo

1464–146?, Janez III. grof Montfort-Bregenz; gospostvo Borl zaradi dolgov zastavi Bernardu in Nikolaju Griebingerjema

1467–1478, Bernard Griebinger; po njegovi smrti (1478) borlsko posest deduje njegova vdova Veronika, roj. Breuner, a jo še isto leto za odškodnino izroči cesarju Frideriku III. Habsburškemu

1478, Borl postane deželnoknežja last

1480, borlski oskrbnik Bernard Breuner, Veronikin brat

1479–1489, vojna med cesarjem Friderikom III. in ogrskim kraljem Matijo Hunyadijem (poznan kot Korvin)

1481, Borl zasede ogrska vojska pod poveljstvom Viljema Fettauerja, ki zatem borlsko gospostvo dobi od ogrskega kralja v zastavo

1488, Matija Hunyadi v zahvalo za vojaške podvige svojemu poveljniku Jakobu Székelyju izplača borlskega zastavnega imetnika Fettauerja in grad Székelyju podeli v svobodno last

1488–1490, Jakob Székely se po smrti Matije Hunyadija († 1490) pomiri s cesarjem, za kar mu je ta mdr. prepustil borlsko gospostvo v (»večni«) zakup in ga povzdignil v barona. Jakob tedaj priimek ponemči v Zekel

1490–1497, Jakob baron Zekel, sprva zakupnik Borla

1497–ok. 1588/začetek 17. stoletja?, plemiška rodbina Zekel; 1497 vladar Maksimilijan podeli Jakobu baronu Zeklu gospostvo Borl v svobodno in trajno last

1497–1504, Jakob baron Zekel

1504–1524, razni skrbniki v imenu mladoletnega Luke barona Zekla (1500–1575): Tomaž Szécsi, Bernard pl. Turócz, Jurij pl. Weißenegg in Gašper pl. Khuenburg

1524–1575, Luka baron Zekel (1500–1575)

1575–1578, dediščinski spor, ki se razreši po posredovanju notranjeavstrijske vlade

1578–1583, Jakob II. baron Zekel

1583–1587, skrbniki mladoletnega Jakobovega sina Jurija (* 1563), med njimi Maksimilijan pl. Khuenburg

1587–ok. 1588, Jurij baron Zekel; prodaja posesti zaradi dolgov

Ok. 1588–1613, Jurij Krištof baron Herberstein; gospostvo Borl (oziroma njegov delež) kupi kmalu po 17. juniju 1588; delež gospostva Borl (vas Muretinci in drugo posest) pridobi še Jurij gospod Stubenberg z ženo Heleno, roj. baronico Zekel (ta delež je 1599 prodan Barbari grofici Erdödy); po zgodnji smrti Jurija barona Zekla se kot lastnika Borla leta 1597 omenjata (tudi) njegov brat Karel in polbrat Nikolaj

zgodnje 17. stoletje (vsaj do 1621), kot lastnik Borla (tamkajšnjega deleža) se omenja Karlov sin Franc Sigmund baron Zekel

Po 1613, Marjeta, hči Barbare grofice Erdödy, v prvo poročena gospa Stubenberg, je za drugega moža vzela Volfganga Vajkarda barona Herbersteina († 1622); po njeni smrti (1613) je možu v oporoki dosmrtno zapustila letno 100 funtov prihodkov od borlskega gospostva; volilu sta v sodnem procesu oporekali Marjetini hčerki iz prvega zakona, Suzana in Zofija, por. grofici Thurn-Valsassina, ki sta naposled tudi dobili Borl

Vsaj po 1622, Suzana in Zofija grofici Thurn-Valsassina, roj. gospe Stubenberg

Pred 1639, Henrik Ludvik grof Thurn-Valsassina, ki leta 1639 Borl proda Janezu Karlu baronu Sauerju

1639–1801, plemiška rodbina Sauer

1639–1646, Janez Karel baron Sauer († 1646)

1646–1695, Jurij Friderik baron (od 1668 grof) Sauer; leta 1656 se je poročil z Marijo Barbaro grofico Trauttmansdorff in trinajst let pozneje za rodbino pridobil povzdig v grofovstvo; leta 1695 je ustanovil fidejkomis, ki je obsegal posestva gospostva Borl, grajsko orožarno, grajsko kapelo z vso premo in slike v slavnostni dvorani

1695–1723, brat Jurija Friderika, Franc Anton grof Sauer z ženo Marijo Ano, roj. grofico Gaschin (oo 1696)

1723–1760, Franc Ksaver Janez Jožef grof Sauer (1708–1760)

1760–1773, Vincenc Marija Janez Nepomuk grof Sauer (1744–1773)

1773–1785, Viljem Franc grof Sauer (1767–1785)

1785–1801, Vincenc Fererski grof Sauer (1768–1819), grad proda knezu Poniatowskemu

1801–1803, Stanislav knez Poniatowski (1754–1833), nečak zadnjega poljskega kralja Stanislava Avgusta II., ki je leta 1795 abdiciral

1803–1901, plemiška rodbina Wurmbrand-Stuppach

1803–1843/51, Marija Vilhelmina grofica Leslie, roj. grofica Wurmbrand-Stuppach; Borl neuradno že leta 1843 preda nečaku Ferdinandu, uradno pa mu pripade po njeni smrti

1843/51–1864, Ferdinand Henrik Avgust grof Wurmbrand-Stuppach, nečak Marije Vilhelmine grofice Leslie, roj. grofice Wurmbrand-Stuppach

1867–1901, Ladislav Gundaker grof Wurmbrand-Stuppach

1901–1922, Maximilian baron Kübeck z ženo Adalberto Marijo, roj. grofico Wurmbrand-Stuppach (Gundakerjevo hčerko)

1922–1941, delniška družba Borlin iz Varaždina, pod vodstvom Alberta pl. Adrowskega in Josefa grofa Bombellesa; po smrti Adrowskega († 1936) je imel grof malo manj kot polovico delnic, ki jih je leta 1938 prodal Weissovi in dr. Vučetiću

1929–1930, Uprava graščin grofov C. Arnim (mednarodna prevarantska afera »Arnim«);  po razkritju afere je Borlin ponovno prevzel lastništvo nad posestvom Borl

1938–1941, solastnika dr. Vuk pl. Vučetić (lastnik 502 delnic; konec leta 1945 priprt in obsojen na odvzem vseh državljanskih in političnih pravic) in Zora Weiss (lastnica 498 delnic; po koncu druge svetovne vojne razlaščena, † 1970)

1941–1945, Nemci grad zaplenijo in v njem nastanijo Višjo upravo Borl, postane tudi (sprva prehodno) zbirno taborišče za politične zapornike ali politični zapor

1945/46–1948, v gradu uredijo mladinsko okrevališče

1946, lastnina Borlina je bila (16. aprila) v skladu z novo družbeno ureditvijo v celoti in brez odškodnine razlaščena v korist zemljiškega sklada, grad je podržavljen

1948–1951 (?), v grad nastanijo begunski center za otroke iz Egejske Makedonije

1951, obnova gradu za potrebe letovišča

1952–1979, Letovišče grad Borl; od 1971 postane imetnik uporabniške pravice Haloški biser

1980, delovna organizacija Haloški biser se odpove uporabniški pravici in se iz gradu Borl izseli

Od 1981, na podlagi novega Zakona o naravni in kulturni dediščini (ZNKD) za spomenik, ki je začasno brez lastnika, skrbi pristojni zavod za spomeniško varstvo (= ZVKDS OE Maribor), pravice imetnika uporabe so vrnjene občini

1982–1990, velika obnovitvena dela in sanacija gradu

1991, v času osamosvojitvene vojne je bila na gradu nastanjena slovenska vojska oziroma pripadniki teritorialne obrambe; denarja za dokončanje zastavljene obnove ni bilo več

1991–2003, nadaljnja obnovitvena in restavratorska dela (zamenjava kritine, nova fasada, grajski park)

1999, grad razglašen za kulturni spomenik državnega pomena, lastnica postane država

Od 2010, grad je povsem zaprt za javnost

2019, sanacija brežine, arheološke raziskave na območju terase borlskega gradu

2020–2022, grad je s sredstvi Ministrstva za kulturo in Ministrstva za infrastrukturo deloma obnovljen in saniran

Grad Borl v J. G. Vischer, Topographia ducatus Stiriae, Grätz 1681

Grad Borl v J. G. Vischer, Topographia ducatus Stiriae, Grätz 1681

Borl z jugovzhoda (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Veliko notranje dvorišče in severovzhodni trakt (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Pročelje osrednjega trakta (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Portal do grajske kapele (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Detajl portala (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Manjše notranje dvorišče (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Jugozahodni trakt (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Jugozahodni trakt (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Vodnjak z manjšega notranjega dvorišča (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Aliančni grb (Wurmbrand-Stuppach levo in Wildenstein desno) (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Arkadni hodnik (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Velika dvorana (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Stropna freska iz manjše sobe ob veliki dvorani (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Veliki oltar v grajski kapeli (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Empora v grajski kapeli (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Štukature v grajski kapeli (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Freska s podobo sv. Andreja v grajski kapeli (©ZRC SAZU, UIFS; foto: Andrej Furlan)

Dolane 1, Cirkulane, Slovenija

Literatura

Arhiv ZVKDS OE Maribor, grad Borl (EŠD 35).

Umetnostnozgodovinski inštitut Franceta Steleta ZRC SAZU, Zapiski Franceta Steleta iz let 1926, 1928 in 1931, str. 1–4 (http://gis.zrc-sazu.si/zrcgis/doc/stele/skenogram.aspx?id=BORL,%20grad%200a.jpg).

Martin BELE, Friderik V. Ptujski, v: Kronika, 64/2, 2016, str. 135–146.

Pavle BLAZNIK, Historična topografija slovenske Štajerske in jugoslovanskega dela Koroške do leta 1500, 2, Maribor 1988.

Vladimir BRAČIČ, Vzhodni del Haloz v luči cenilnega zapisnika gospoščine Borl iz leta 1542, v: Časopis za zgodovino in narodopisje, 38 (n. v. 3), 1967, str. 25–74.

Marjeta CIGLENEČKI, Oprema gradu Borl v 20. stoletju, v: Borl v 20. stoletju, Cirkulane 2020, str. 139–181.

Jože CURK, Trije gradovi–tri usode, v: Ptujski zbornik V, Ptuj 1985, str. 359–369.

Sonja GOLC in Mira PETROVIČ, Med plemiči, gospodarstveniki, pustolovci in špekulanti: Borl v prvi polovici 20. stoletja, v: Borl v 20. stoletju, Cirkulane 2020, str. 11–71.

Matjaž GRAHORNIK, Genealogija rodbine Herberstein s posebnim poudarkom na spodnještajerskih vejah, doktorska disertacija, Maribor 2021.

Matjaž GRAHORNIK, Prispevki k starejši zgodovini Miklavža na Dravskem polju do konca 16. stoletja, v: Kronika, 58/2, 2010, str. 313–330.

Thomas GRUBER, Burg Forchtenstein (Esterházy Privatstiftung, Sammlung Privatstiftung Esterházy), intervju (Stadtschlaining, 14. september 2022), e-mail dopis (19. september 2022).

Andrej HOZJAN, Vojak na krajini. Prispevek k biografiji Luke Kövendi Székelyja/Zekela, barona ormoškega (1500–1574), v: Ormož skozi stoletja V, Prva knjiga, Ormož 2005, str. 226–245.

Josef Andreas JANISCH, Topographisch-statistisches Lexicon von Steiermark, Band I (A–K), Graz 1878.

Monika KLINC, Grad Borl, točka na turističnem zemljevidu, v: Borl v 20. stoletju, Cirkulane 2020, str. 213–221.

Dušan KOS, Vitez in grad. Vloga gradov v življenju plemstva na Kranjskem, slovenskem Štajerskem in slovenskem Koroškem do začetka 15. stoletja, Ljubljana 2005.

Miran KRIVEC, Park gradu Borl, v: Zgodovinski parki in vrtovi v Sloveniji – Historical Parks and Gardens in Slovenia, Zbirka Dnevi evropske kulturne dediščine, 1995, str. 130–131.

Barbara LEČNIK, Grad Borl pod okriljem varuhov kulturne dediščine, v: Borl v 20. stoletju, Cirkulane 2020, str. 183–198.

Aleš MARĐETKO, Grad Borl med okupacijo 1941–1945, v: Borl v 20. stoletju, Cirkulane 2020, str. 73–101.

Irena MAVRIČ ŽIŽEK, Cirkulane v času nacistične okupacije in osvobodilnega boja, v: Cirkulane: svet Belanov, Cirkulane 2005, str. 157–178.

Janez MIKUŽ, Kaj se dogaja na gradu Borl, v: Varstvo spomenikov, 25 (XXV), 1983, str. 81–84.

Franc MILOŠIČ, Grad Borl: koga čakajo grajske sobane?, v: Borl v 20. stoletju, Cirkulane 2020, str. 201–211.

Hannes Peter NASCHENWENG, Der landständische Adel im Herzogtum Steiermark. Ein genealogisches Kompendium, Band II: Lachawitz bis Zwickl, Veröffentlichungen des Steiermärkischen Landesarchivs 43/2, Graz 2020.

Hans PIRCHEGGER, Die Untersteiermark in der Geschichte ihrer Herrschaften und Gülten, Städte und Märkte, München 1962.

Razkošje na podeželju: pohištvo v ptujskem gradu, Ptuj 2014.

Igor SAPAČ, Srednjeveška utrdbena arhitektura na Slovenskem. Gradovi, utrdbe in mestna obzidja: vodnik po spomenikih, Ljubljana 2006.

Ludwig SCHIVIZ VON SCHIVIZHOFFEN, Der Adel in den Matriken der Stadt Graz, Graz 1909.

Ivan STOPAR, Grajske stavbe v vzhodni Sloveniji. 2. knjiga: Med Prekmurjem in porečjem Dravinje, Ljubljana 1991.

Polona VIDMAR, Slikarska in kiparska oprema cirkulanskih cerkva, v: Cirkulane: svet Belanov, Cirkulane 2005, str. 267–284.

Dejan ZADRAVEC, Gospostvo Borl od nastanka do leta 1801, v: Cirkulane: svet Belanov, Cirkulane 2005, str. 67–82.

Igor WEIGL, Grad Borl in družina Sauer von und zu Ankenstein, v: Časopis za zgodovino in narodopisje, 1997, 68 (n. v. 33)/2, 1997, str. 217–228.

E-heritage, http://www.eheritage.si/apl/real.aspx?id=6288 (Borl – grad)

Data matricula, https://data.matricula-online.eu/

O PORTALU

Plemiška dediščina na Slovenskem

Na portalu Plemiška dediščina na Slovenskem so predstavljeni izbrani rezultati raziskovalnega projekta Umetnost v času zatona plemstva: transformacije, translokacije in reinterpretacije (ARRS, J6-1810).

Plemiška dediščina na Slovenskem

Projekt je podprla

Partnerji